Samoregulacija učenja ni mentalna sposobnost, niti ni spretnost, pač pa je samousmerjevalni proces, s pomočjo katerega učenec transformira svoje mentalne sposobnosti v spretnosti. Bistvena značilnost samoregulacijskih učencev je njihovo pojmovanje učenja kot sistematičnega procesa, ki se odvija pod njihovo kontrolo. Samoregulacijsko učenje je torej proces, v katerem so učenci metakognitivno, motivacijsko in vedenjsko aktivno udeleženi. Tovrstvo učenje vključuje učenčeve misli, občutja, situacije in vedenja, ki so usmerjena k doseganju njihovih učnih ciljev. Sicer pa so opredelitve tega fenomena odvisne od teoretičnih paradigem, ki poskušajo razložiti proces tovrstnega učenja.
Večina definicij ima nekaj skupnih točk:
- kot pomemben element vključujejo namerno uporabo specifičnih procesov, strategij ali odgovorov učencev s ciljem doseganja boljše učne uspešnosti ter to, da se učenci zavedajo uporabnosti teh procesov za izboljšanje njihovega učnega uspeha.
- druga značilnost večine definicij samoregulacije je orientacija učenca, da išče povratne informacije med potekom učenja - ta pojav raziskovalci imenujejo "povratna zanka med učenjem" in predstavlja ciklični proces, pri katerem učenec spremlja učinkovitost lastnih učnih metod ali strategij in se odziva na ta opažanja s spremembami v zaznavanju sebe (npr. sprememba v občutku lastne učinkovvitosti) ali s spremembami v vedenju (npr. zamenja neučinkovito strategijo z drugo, za katero meni, da bo bolj učinkovita).
- tretja skupna značilnost je opis, kako in zakaj učenci izbirajo različne samoregulacijske procese, strategije ali odzive.
